Author Topic: v slovenskem jeziku  (Read 24213 times)

0 Members and 1 Guest are viewing this topic.

Voda

  • Guest
Assangeovo premoženje na dražbi
« Reply #75 on: September 18, 2011, 12:02:29 PM »
Assangeovo premoženje na dražbi



Spletna stran WikiLeaks je v poskusu, da bi zbrala nekaj denarja, na dražbi ponudila nekaj spominkov, povezanih z Assangeom. Med njimi so njegova fotografija, skodelica za kavo in prenosni računalnik.
Odkar je ameriška vlada pritisnila na ponudnike plačilnih storitev, da bi ohromila delovanje WikiLeaksa, se je ta znašel v hudih finančnih težavah. Da bi zbrali nekaj denarja, so se odločili, da bodo na eBayu na dražbi ponudil vrsto spominkov, povezanih z njihovim ustanoviteljem Julianom Assangeom, ki se še vedno sooča z obtožbami za dva spolna napada.
Ponudniki tako lahko na primer za 315 dolarjev kupijo Assangeovo kavno skodelico, ki naj bi jo decembra 2010 pretihotapili iz zapora, za 947 dolarjev ekskluzivno fotografijo z njegove rojstnodnevne zabave, ko je bil že v hišnem priporu, za 6.000 dolarjev pa prenosni računalnik, s katerim je tkal povezave z medijskimi partnerji in objavljal različne zgodbe.

http://24ur.com/novice/svet/assangeovo-premozenje-na-drazbi.html

Voda

  • Guest
Wikileaks: Američani težko preboleli propad dogovora med Hitom in Harrah's
« Reply #76 on: September 19, 2011, 21:52:13 PM »
Wikileaks: Američani težko preboleli propad dogovora med Hitom in Harrah's

Ljubljana - Američani so težko preboleli propad projekta vstopa Harrah's Entertainment v Hit, v katerega so očitno vložili ogromno lobističnega napora. To namreč razkriva ena od depeš ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, ki jih je pred dnevi objavila spletna stran Wikileaks.

Že avgusta 2006, več kot leto dni pred podpisom pisma o nameri med družbama, je veleposlanik Thomas Robertson sprejel tedanjega prvega nadzornika Hita Viktorja Barago, "tesnega zaupnika Janeza Janše". Baraga mu je zatrdil, da premier in finančni minister Andrej Bajuk projekt podpirata, skeptičen pa je bil do podpore lokalne skupnosti. 14. junija 2007 so na veleposlaništvu že ugotavljali, da bo moral Harrah's "igrati aktivnejšo vlogo" pri stikih z javnostjo in mnenjskimi voditelji v boju za uspeh projekta. Čeprav se je ameriški veleposlanik na kosilu, ki ga je imel z Janšo junija 2007, zahvalil, ker je pred tem sprejel prvega finančnika Harrah's Chucka Atwooda, so Američani že nekaj mesecev kasneje ugotavljali, da je glavna zavora projektu poleg lokalne skupnosti tedanji prvi mož Hita Niko Trošt, ki naj bi z dodatnimi zahtevami skušal minirati dogovor. Tedanja članica uprave Hita Jana Grbec pa je Američanom celo potožila, da "se Trošt ne trudi dovolj, da bi lahko dogovor uspel".
Skrb zaradi Kopačevega sestanka z Enelom

Iz depeš je mogoče razbrati tudi, da so Američane v zadnjih petih letih poleg naložbe igralniške korporacije Harrah's Entertainment v Hit najbolj zanimala možna vlaganja v drugi blok Jedrske elektrarne Krško (JEK), energetsko sodelovanje Slovenije z Rusijo in privatizacija slovenskih finančnih institucij. Že julija 2009, torej skoraj pol leta preden je premier Borut Pahor na zdaj že zloglasnem sestanku pri Bradleyju Frednu, ki ga je razkrila ena prvih objavljenih depeš, "izrazil pripravljenost, da drugi blok JEK gradi Westinghouse", je odpravnik poslov Washingtonu zaskrbljeno poročal, da se je vodja direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo Janez Kopač v okviru srečanja kvadrilaterale sestal s predstavniki italijanskega Enela. "Ljudje, s katerimi govorimo v Sloveniji, Enela nikoli ne omenjajo med možnimi kandidati za dela v Krškem. Tesno sodelujemo z Westinghousom pri prizadevanjih, da bodo najvidnejši na slovenskem radarju," je zapisal Freden.

Le nekaj dni kasneje, 3. avgusta, je Freden poročal o sestanku z županom Krškega Francem Bogovičem in vodilnimi iz družbe Gen Energija, ki so mu potožili, da bi lahko združevanje slovenskih energetskih stebrov upočasnilo gradnjo druge nuklearke. "Razložili so, da je cilj združitve izboljšanje bilanc in kreditnega ratinga HSE z namenom zagotovitve financiranje šestega bloka TE Šoštanj," je poročal Freden. Precej bolj so bili s Kopačem Američani istega leta zadovoljni pri vprašanju spreminjanja rudarske zakonodaje, ki bi ameriškemu podjetju Aspect Energy omogočila raziskovanje zalog plina na severovzhodu Slovenije. "Kopač je predstavnike podjetja Aspect Energy in njihove slovenske partnerje obvestil, da je ministrstvo za gospodarstvo predlagalo spremembo rudarskih zakonov, ki bo odpravilo birokratske in tehnične ovire za črpanje in izkoriščanje plina," lahko preberemo v eni od depeš.
Američane zanimalo, če "Rusi prihajajo"

Američani so zadnja leta budno spremljali tudi dogovore slovenskih oblasti in državnih podjetij z rusko državo in njenimi energetskimi velikani. Zanimanje slovenske vlade za "pomembno energetsko partnerstvo" z Rusijo so v depeši iz junija 2006 (s pomenljivim naslovom Rusi prihajajo?) označili za "dokaj presenetljivo", pri čemer je poleg splošnih informacij o Petrolovem dogovoru z Lukoilom o ustanovitvi skupnega podjetja z bencinskimi servisi že takrat mogoče zaslediti informacijo, da se za kapitalski vstop v Petrol zanima tudi Gazprom. O projektu Južni tok se je ameriški veleposlanik Yousif B. Ghafari v začetku avgusta pogovarjal tudi s tedanjim ministrom za gospodarstvo Andrejem Vizjakom, za katerega je zapisal, da "se ni zdel zaskrbljen ob skrbi ostalih članic EU glede slovenskega sodelovanja pri projektu". "Drugi viri, tudi ruski veleposlanik in predsednik uprave Petrola (Marko Kryžanowski, op. a.), pričakujejo, da bo Slovenija sporazum z Rusijo podpisala še pred koncem leta 2008," je dodal Ghafari.

Že kmalu po zamenjavi oblasti, januarja 2009, je slovensko stališče do Južnega toka zanimalo tudi ameriško diplomatko Judy Garber. Takratni Pahorjev svetovalec za gospodarstvo Žiga Čebulj ji je na sestanku z ministrom za zunanje zadeve Samuelom Žbogarjem zatrdil, da bo novi slovenski premier na sestanku s prvim možem Gazproma Aleksejem Millerjem "zgolj poslušalec in da za plinovod še ni bila narejena študija izvedljivosti". Kot je znano, je Slovenija meddržavni sporazum z Rusijo podpisala slabo leto dni kasneje, novembra 2009.

[email protected]

Križanič k privatizaciji železnic vabil Američane

Pri dogovoru med slovensko državo in ameriško investicijsko banko Goldman Sachs o izdaji obveznic v višini milijarde evrov je imel ključno vlogo Tomaž Lovše, tedanji predsednik Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji in lastnik podjetja Diners Club Slovenija. To je razvidno iz poročila s srečanja iz marca 2009 med ministrom za finance Francem Križaničem in odpravnikom poslov na ameriškem veleposlaništvu Bradleyjem Frednom, na katerem se je govorilo o stanju slovenskega gospodarstva in financ po izbruhu svetovne krize. Križanič je sogovorniku pojasnil, da »se je Slovenija v želji, da pridobi finančna sredstva, z Goldman Sachsom dogovorila o izdaji milijarde evrov obveznic«, depeša pa navaja, da »je dogovor omogočil slovenski državljan Tomaž Lovše«. Kot je znano, se kasneje država sicer ni odločila za zaprto, ki jo je ponujal Goldman Sachs, ampak za javno izdajo obveznic.

Lovše, ki naj bi že od začetka Križaničevega mandata spadal v ožji krog ministrovih neformalnih svetovalcev in zaupnikov, se je sicer v povezavi z eno največjih svetovnih investicijskih bank omenjal že večkrat. Poleg tega, da naj bi Križaniču uredil januarski sestanek z visokim predstavnikom Goldman Sachsa Alexom Dibeliusom v avstrijskem Kitzbühlu, je Američanom v Sloveniji odpiral vrata tudi pri dogovarjanju o lastniškem vstopu v NLB. Spomnimo, po predlogu, ki ga je predložil slovenski vladi, bi Goldman Sachs v okviru dokapitalizacije postal 12-odstotni lastnik naše največje banke, a bi imel ključni vpliv na imenovanje uprave. Goldman Sachs je bil tudi eden od organizatorjev letošnje izdaje 1,5 milijarde evrov desetletnih referenčnih obveznic. Križanič je Frednu na sestanku še zatrdil, da bo Slovenija v proračunu predvidela dodatna investicijska sredstva, ki jih bo porabila za gradnjo elektrarn in avtocest, pri čemer je k sodelovanju pri »nekaterih projektih«, tudi morebitni privatizaciji železnic, povabil tudi Američane.


http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042471545

Voda

  • Guest
Wikileaks: Schollmayerjev projekt pod Krvavcem na hladnem zaradi Dursa
« Reply #77 on: September 19, 2011, 21:54:33 PM »
Wikileaks: Schollmayerjev projekt pod Krvavcem na hladnem zaradi Dursa

Ljubljana - Pri kupovanju zemljišč za 50 milijonov evrov vreden projekt gradnje apartmajskega naselja pod Krvavcem, ki ga je leta 2008 skupaj z ameriškimi vlagatelji načrtoval poslovnež Jurij Schollmayer, so sodelovala tudi podjetja in posamezniki, ki naj bi bili drobnogledom Dursa zaradi domnevnih davčnih utaj.
To informacijo je že junija 2009 pridobilo ameriško veleposlaništvo v Ljubljani, na katerega so se obrnili ameriški vlagatelji, in o njej poročalo v Washington, je razvidno iz ene od depeš, ki jih je pred dnevi objavila spletna stran Wikileaks. Prav to naj bi bil tudi razlog, da se je projekt gradnje 250 apartmajev na planoti Jezerca pod Krvavcem predčasno ustavil. Durs je namreč projektnemu podjetju Center Jezerca, ki je v Schollmayerjevi lasti, potem ko je to poleti 2008 pod Krvavcem kupilo okoli 30.000 kvadratnih metrov zemljišč in za to odštelo približno 3,5 milijona evrov, zavrnilo vračilo skoraj 730.000 evrov DDV. To pa naj bi ameriški nepremičninski sklad, ki ga je Schollmayer pritegnil v posel, odvrnilo od nadaljnjih vlaganj. "Pridobili smo informacijo, da so bili (ameriški vlagatelji, op. p.) tarča obračuna slovenskih oblasti s slamnatimi podjetji, ker so domnevno povezani s posamezniki, ki so trenutno v preiskavi zaradi davčnih utaj v podobnih primerih," je v depeši, ki je nastala po obisku ameriškega državljana Grega Tobiasa, sicer tedanjega zastopnika Centra Jezerca, na veleposlaništvu, zapisal odpravnik poslov Bradley Freden.

Čeprav depeša, ki nosi oznako zaupno, ne omenja konkretnih imen, se je po našem dodatnem preverjanju izkazalo, da je imelo pri preprodajanju zemljišč pod Krvavcem pomembno vlogo podjetje Mab Invest. Eden od njegovih treh solastnikov je bil takrat Mario Bučan, nekdanji prokurist propadlega IPC Holdinga, znanega iz afere z gradnjo stanovanjske soseske na Brodu. Spomnimo, kupce stanovanj na Brodu je pred slabim desetletjem še pred prevzemom nepremičnine prehitel stečaj domnevno finančno izčrpanega IPC Holdinga, v katerem je izginila tudi njihova kupnina, zato so zoper nekdanje odgovorne v družbi, tudi Bučana, leta 2003 vložili kazensko ovadbo.

Po Dnevniku dostopnih podatkih je prav Mab Invest pod Krvavcem od lokalnih lastnikov in kmetov odkupoval zemljišča in jih nato preprodal Centru Jezerca. Pri tem naj bi podjetju samo v nekaj tednih uspelo ustvariti velike dobičke. Kot je ameriškim diplomatom razkril Schollmayerjev partner, so Mab Invest in preostali posredniki za kvadratni meter zemljišča v povprečju plačali po 40 evrov in ga po navadi le nekaj tednov kasneje preprodali po trikratni ceni (125 evrov). Mab Invest je sicer prav leta 2008, ko je kupoval in prodajal zemljišča pod Krvavcem, prenehal objavljati podatke o poslovanje, zato je sodišče na predlog Ajpesa že junija lani začelo postopek izbrisa podjetja iz registra brez likvidacij.

Tudi zato naj bi na Dursu po naših informacijah sumili, da je imel Mab Invest v verigi zemljiških poslov vlogo "missing traderja", kar posredno potrjuje tudi depeša. "Eden od lokalnih nepremičninarjev, od katerega je (Center Jezerca, op. p.) kupil zemljišče, je bil obtožen davčne utaje v zadevi, ki vključuje tudi slamnata podjetja," v depeši navaja Freden in dodaja: "Durs je vračilo DDV zavrnil z utemeljitvijo, da (Center Jezerca, op. p.) ni podjetje, ki bi opravljalo dejavnost, ker nima ne zaposlenih ne prihodkov. Poudarili so še, da bi moral zemljišča po ceni 40 evrov kupovati neposredno od kmetov."

V zgodbi o apartmajih pod Krvavcem je tako odprtih še več vprašanj. Tako ni jasno, zakaj Schollmayerjevo podjetje zemljišč ni kupilo neposredno od dotedanjih lastnikov, ampak je v posel pripustilo posrednika. Kot je za Dnevnik pojasnil Schollmayer, z družbo Mab Invest "nismo bili povezani, zemljišča pa smo kupovali od različnih lastnikov po tem, ko se je spremenila njihova namembnost". "Nismo preverjali, kdo je lastnik, denar pa smo nakazovali notarju v Kranj, ki ga je razporejal naprej. Eden od lastnikov naj bi imel neporavnane obveznosti do države, Durs pa si je razlagal, da gre za 'missing traderja', za kar pa indicev ni bilo. Namesto da bi preganjali 'missing traderja', so tako ogrozili projekt. V treh letih še vedno nismo dobili odgovora na pritožbo Dursa," je dejal. Na vprašanje, zakaj so Američani od 50 milijonov evrov vrednega projekta odstopili zaradi neizplačanega "drobiža" (730.000 evrov), pa je Schollmayer odgovoril: "Če se pri projektnem financiranju zatakne že v prvi fazi, je logično, da so Američani od projekta odstopili."

[email protected]

Američani prek veleposlaništva na Dursu želeli pospešiti postopek

Da je projekt, ki ga po novem poskuša peljati sam, omenjen v eni od zaupnih ameriških diplomatskih depeš, je Jurij Schollmayer prvič slišal od nas. "Me pa to ne preseneča. Američani so hodili na veleposlaništvo, da bi pospešili postopek na Dursu, pridobili pravno mnenje pri družbi Simič in partnerji, najeli odvetniško pisarno Colja, Rojs in partnerji in tako dalje, a očitno želi Durs za vsako ceno pri zemljiških transakcijah obdržati DDV," je pojasnil Schollmayer. Uradni lastnik zemljišč pod Krvavcem je sicer Raiffeisen Leasing, ki je podjetju Center Jezerca financiral projekt, pri tem pa velja opozoriti, da Mab Invest v zemljiški knjigi nikoli ni bil vpisan kot lastnik zemljišč.


http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042472078

Voda

  • Guest
Veleposlanikov vodnik po hrvaški politični sceni
« Reply #78 on: September 24, 2011, 23:17:56 PM »

Veleposlanikov vodnik po hrvaški politični sceni

Nekdanji ameriški veleposlanik na Hrvaškem Ralph Frank je pred volitvami leta 2003 podal slikovit oris hrvaške politične elite. Pozabil ni niti na rolex tedaj prihodnjega premierja Iva Sanaderja niti na ambicije Jadranke Kosor.

Nekdanji ameriški veleposlanik na Hrvaškem Ralph Frank je leta 2003 v depeši Beli hiši, ki jo je nedavno objavil Wikileaks, poslal vodnik po pomembnih figurah tedanje hrvaške politične scene, poroča Jutarnji list. Spomnimo, da je leta 2003 na Hrvaškem še vladala koalicijska vlada, ki jo je vodil premier iz vrst socialnih demokratov Ivica Račan.

Leta 2007 umrlega Račana je Frank označil kot ''taktičnega in potrpežljivega človeka, ki pa mu manjka smisel za akcijo''. O stranki SPD, ki jo je tedaj vodil Račan, je nekdanji ameriški veleposlanik zapisal, da gre za moderno stranko, da pa ''ima Račan še vedno reflekse iz svoje komunistične preteklosti''.

O Ivu Sanaderju je nekdanji ameriški veleposlanik zapisal, da gre za ''uglajenega, zgovornega predavatelja'', ki je ob prevzemu stranke HDZ ''tako s poštenimi kot tudi z nedovoljenimi potezami'' uničil notranjo opozicijo v stranki. ''Sanader ambicijo nosi na rokavu (takoj poleg rolexa) in bo sprejel kakršen koli dogovor, ki bo HDZ spravil na oblast,'' je leta 2003 zapisal Frank. Sanader je leta 2003 res postal hrvaški premier, kar je ostal do leta 2009, ko je oblast iz ne docela pojasnjenih razlogov predal Jadranki Kosor.

O sedanji hrvaški premierki je Ralph Frank zapisal, da ''tradicionalni trdi liniji HDZ daje ljudski in celo glamurozen obraz''. ''V predsedstvo stranke HDZ je bila imenovana, da bi popravila moško-žensko ravnotežje v vrhu stranke.'' S tem je po Frankovih besedah Kosorjeva postala ''pomemben politični igralec, ki ga zanima predvsem lastna kariera''.

O nekdanjem hrvaškem predsedniku Stipetu Mesiću je Frank zapisal, da gre za priljubljenega politika, ki ''mu ljudje zaupajo''. Opiše ga z besedami ''vest hrvaške politike'', ki ''s preprostimi besedami sega do bistva problemov''.

http://24ur.com/novice/svet/veleposlanikov-vodic-po-hrvaski-politicni-sceni.html

Voda

  • Guest
Srbija v ameriških očeh
« Reply #79 on: September 26, 2011, 23:14:19 PM »
Srbija v ameriških očeh

Iz ameriških depeš o Srbiji, ki jih je razkril Wikileaks, je jasno, kdo je koga opravljal.

Srbski politični analitiki ugotavljajo, da v ameriških depešah o Srbiji, ki jih je razkril Wikileaks, ni nič tako pikantnega o srbskih in ameriških politikih, o čemer ne bi čivkali že vrabci na veji. Po njihovem se je znova pokazalo, da so veleposlaništva vir slabega novinarstva in površnih analiz, tako da na koncu ni več jasno, kdo kaj ve in kdo je bedak. Srbskim ljudem je lahko v tolažbo, da v ameriških očeh niso nesposobni in leni.

V depešah ni ničesar o požigu ameriškega veleposlaništva v Beogradu, čeprav je incident temeljito načel srbsko-ameriške odnose. V njih ni odgovorov na vprašanja, ki jih je ameriška državna sekretarka Hillary Clinton postavila veleposlaništvu pred obiskom v srbski prestolnici. Iz tega je mogoče sklepati, da je Wikileaks dokumente selekcioniral in posredoval v objavo po lastni presoji. Prav tako ni izključeno, da še ni objavil vsega ali da mu zaradi visoke stopnje tajnosti vse le ni bilo dostopno.

Nova elita dobila krila 
v voždovem režimu


Srbski živelj je lahko izvedel, da je nekdanji gospodarski minister Mladjan Dinkić opravljal srbskega predsednika Borisa Tadića, da so vsi opravljali zadnjega predsednika Zvezne republike Jugoslavije Vojislava Koštunico in da je bil predsednik Enotne Srbije Dragan Marković Palma na plačilnem seznamu umorjenega srbskega paravojaškega vojskovodje, poslovneža in politika Željka Ražnatovića Arkana. Ameriški poročevalci so še razkrili, da sta bila prva moža Srbske napredne stranke Tomislav Nikolić in Aleksandar Vučić proti Vojislavu Šešlju pred razpadom Srbske radikalne stranke, kar za večino državljanov ni nič novega.

Iz depeš je tudi mogoče razbrati mnenje, da je v Srbiji za kogar koli težko reči, da se ni vzpel po karierni lestvici v času režima Slobodana Miloševića. Med poslovneži je omenjen nekdanji minister za privatizacijo Milan Beko, ki je obogatel s prodajo srbske mobilne telefonije, in Delta Holding Miroslava Miškovića, ki je zrasel na korupciji in plečih srbskega naroda, ko je ta trpel zaradi sankcij in hiperinflacije. Po ameriških navedbah se je premier Mirko Cvetković zavzemal za ustvarjanje lepše javne podobe tajkunov, ki imajo v rokah velik delež domačega gospodarstva. Čeprav je ameriški veleposlanik menil, da se srbska vlada ne bo ukvarjala le s Kosovom, temveč tudi z gospodarsko krizo v državi, je pripomnil, da ima vse niti v rokah Tadić, kar se je potrdilo, ko je predsednik napovedal vojno tajkunom.

Srbija bo morala spremeniti politiko do Kosova

Wikileaks ni objavil odgovorov na vprašanja Hillary Clinton, ki bi dvignila prah v srbski javnosti. Ameriško državno sekretarko so zanimali ključni stiki tajkunov v srbski vladi in državnem vrhu, zlasti s Tadićem, vodjo srbske diplomacije Vukom Jeremićem in ministrom za notranje zadeve Ivico Dačićem. Spraševala je še, kakšne zveze imajo tajkuni z opozicijo, s kom so v sorodstvenih zvezah in kako se njihov preliva denar v politične stranke. Zanimalo jo je, kako so vključeni v največje privatizacijske posle in kako so medsebojno povezani. Sklenila je z vprašanjem, kakšne poslovne in politične vezi imajo tajkuni s predsednikom Republike srbske Miloradom Dodikom in političnimi voditelji v BiH. V javnosti je tako najbolj odmevalo razkritje izjave srbskega predsednika, ki je ameriškemu veleposlaniku dejal, da se zaveda, da bo Srbija morala prej ali slej spremeniti politiko do Kosova, vendar da zaradi notranjepolitičnih razmer za to še ni pravi čas.

Slab življenjski standard ne bo izzval nemirov

Američani so ugotovili, da je v Srbiji težko definirati koncept delovne etike in da med delovno silo prevladuje pesimizem. Po njihovem je delovno etiko najbolj prizadela tranzicija gospodarstva in družbe po štirih desetletjih mehkega socializma. Večina nima interesa iskati priložnosti za delo, ker so plače zelo nizke, v službi pa je le malo možnosti za napredovanje. Čeprav so glede delovne etike razlike med zaposlenimi v državnih in zasebnih podjetjih, ameriški analitiki menijo, da visoka stopnja nezaposlenosti še ne bo izzvala politične nestabilnosti. Sklenili so z ugotovitvijo, da so zaradi takšnih razmer v družbi najbolj ranljivi mladi in nezaposleni, ki postajajo tarče revanšističnega populizma ali pa razmišljajo le o tem, da bi čim prej odšli v tujino.

Starejše generacije v Srbiji, kljub njenemu prehodu v kapitalistično gospodarstvo, še vedno verjamejo, da mora država vzdrževati delavce. Starši tako svoje otroke odvračajo od služb, ki so pod njihovo ravnjo, zaradi česar ostajajo otroci odvisni od njih vse do zrelih let in še dlje. Večinoma gledajo na službo kot na nujno zlo in delajo samo zato, da lahko preživijo. Ameriški analitiki še menijo, da ljudje v Srbiji niso nesposobni in leni, prevladujejo pa nizka produktivnost in mobilnost delovne sile, množična nezaposlenost in velik razkorak v plačah zaposlenih z enakimi kvalifikacijami, kar vpliva na manjšo voljo in motivacijo za delo.

V Srbiji v povprečju ljudje, kljub temu da ni dovolj dela, da so plače nizke in perspektiva za prihodnost skromna, živijo bolje kot pred desetimi ali petimi leti. Država je k temu pripomogla tudi s tem, da dopušča sivo ekonomijo in z denarnimi podporami vzdržuje minimalni standard. Američani so zato prepričani, da populistom, ki zlorabljajo slab življenjski standard, za zdaj ne bo uspelo zanetiti nemirov.
http://www.delo.si/novice/svet/srbija-v-ameriskih-oceh.html